Ker pa virus odnesel je proslavo 
(in po njenem koncu žal tudi razbrzdano zabavo),
kjer možno bi bilo razdat
nekaj simboličnih nagrad
in kjer direktor vznesen bi govor imel,
sem si (pa ne vem, če bi si smel)
– očitno ne prav skromen samooklicani poet –
vzel pravico napisat par besed:

LUZ je nastal v čisto enem drugem svetu,
(takrat sicer po političnem dekretu),
še danes pa, ne glede na sicer drugačen družbeni sistem,
okrog namena in poslanstva ni dilem:
da se nameni čim več spoštovanja
sistemu prostorskega načrtovanja.

Ker je bil po drugi vojni razvoj bolj po partijsko stihijski,
se je Ljubljana kot center države kmalu znašla v stiski,
kako potekal bo razvoj naprej
in kako se ob upoštevanju množice idej
ter gospodarskega in družbenega plana
bo prostorsko razvijala Ljubljana.

Tako je na LUZu arhitekt Šlajmer zbral skupino zanesenjakov,
cvetober mladih interdisciplinarnih prostorskih strokovnjakov.
Srednjeročni cilj je bil takrat že dobro znan:
narediti prvi ljubljanski urbanistični plan.
Od takrat je LUZ svoje delo še dvakrat nadaljeval:
dvajset let kasneje z Ljubljano 2000 je nov plan nastal,
pred desetletjem pa je bil s celotnim LUZovim delom podprt
trenutno zadnji veljavni občinski prostorski načrt.

Prvi prostorski plan postavil je okvir,
da za razvoj Ljubljane ni bilo več ovir:
soseske so bile naslednji LUZov izziv,
saj prebivalcev novih je priliv
zahteval celovito in obsežno obravnavo
stanovanjskih površin v sozvočju z naravo.
Če jih primerjate z današnjimi, vse soseske iz tistega obdobja
nudijo bistveno boljše bivalne pogoje in več prostorskega udobja.

V tem času se je delo na LUZu nato osredotočilo
na projekte, s katerimi se je omogočilo
in uredilo vse podporne funkcije, da bo v naseljih uspelo
zagotoviti čim boljše pogoje za življenje in delo,
ob tem pa se je povečala tudi volja
do povečanega varstva krajine in okolja.

Prenova zakonodaje sredi osemdesetih let
LUZu je prinesla nov razcvét
z izdelavo podrobnejših urbanističnih dokumentov
kot najpomembnejših izvedbenih prostorskih instrumentov.

Ob ustanovitvi samostojne slovenske države
so se zaradi spremembe LUZovega statusa pojavile težave;
z uveljavljanjem tržnega mehanizma
je prišlo do sprememb na področju urbanizma:
nekdanji javni interes, ki so ga zagovarjali javni organi,
je premagal interes na diametralno drugi, torej zasebni strani.
LUZ se je prilagodil in do danes razširil svoje delovanje
na celotno prostorsko, gradbeno, krajinsko in arhitekturno načrtovanje.
(Pa LUZ dela še polno drugih stvari,
ampak časa za vse pač danes ni).
Pri takšni razširitvi obsega dela in nalog
je tako od začetkov LUZ sklenil popoln prostorski krog:
od urbanizma kot načrtovanja prek prostorske umestitve
do izvedbenih načrtov in investicij ter na koncu še graditve.

Vedno pa so se vsi na LUZu zavedali, da urbanizem
mora upoštevati, da prostor živ je organizem,
ki je sestavljen iz nešteto niti,
ki jih je treba natančno med seboj uskladiti.
V vseh teh desetletjih, k sreči,
je LUZ vedno znal te niti vleči
in iz njih izdelal plan, koncept ali načrt,
spleten kot najfinejši prt.
Naj je šlo za urbanizem, ceste ali arhitekturo,
soseske, krajino, železnice ali drugo infrastrukturo,
v vse to bil vložen je trud in znanje
in nemalokrat tudi osebne sanje.

In prav pri spominu na te sanje lahko spoznamo
največje bogastvo, ki ga imamo:
vsi naši zaposleni, ki so skozi LUZove sobe se sprehodili
– naj bo sedanji ali pa nekdanji; nekateri med njimi so nas žal že zapustili –
prav vsak od njih na LUZu pústil je pečat.
In to nas zavezuje, da vsakokrat
se ozremo na našo skupno zgodovino,
prehojeno pot in vsakega posameznika bogato zapuščino.

A ne združuje nas vedno in samo delo,
če se komu je tako zazdelo.
Množica LUZovih druženj, izletov, praznovanj,
pohodov, biljarda, kolesarskih dirk in podobnih tekmovanj
(ob ustrezni tehnološki podpori in pripravi
nas zadnje čase tudi virus ne ustavi)
in pa kopica dobre volje
o nas pove najbolje,
da smo raznolika, a enotna ekipa polna mladostne energije
in da se pred nami kar precej drugih lahko samo skrije.
In to naredi na LUZu službo prijetnejšo in bolj igrivo,
s tem pa življenje prijaznejše in bolj zanimivo.

Zato se malo ustavi na ta častitljivi jubilej
in s ponosom svoje delo na LUZu si oglej;
ob tem nameni dobro misel sodelavcem v službi,
da nam bo čim bolje v skupni družbi.

Zdajle bi moral reči: kar bo pa bo,
ajde LUZovci, gremo zdaj do sto.
Ampak ni treba vsega prehitet.
Se vidimo spet čez deset let!

p.s.
Tole je pa za Upravo: ko se vrnemo, ne pozabit na zabavo!