Društvo LUZ

Na LUZ-u od leta 2002 v okviru Športnega društva Ljubljanski urbanistični zavod oz. Društva LUZ deluje več sekcij, kot so kolesarska, pohodniška, tekaška, plesna, plavalna, idr.

Kolesarji so verjetno med najbolj aktivnimi, saj se poleg rednih sredinih kolesarskih rund vse od začetkov Društva redno udeležujejo različnih maratonov doma in v tujini. Vsako leto med septembrom in junijem plavalci plavajo v bazenu Tivoli, nekaj članov pa je tudi navdušenih tekačev. Plesalci so z organizacijo prednovoletnih plesov poskrbeli za začetek organiziranja športno aktivnih novoletnih zabav. Med najbolj pričakovanimi so zimski športni dnevi, najbolj obiskani pa so v zadnjih letih tradicionalni spomladanski in jesenski pohodi. Dogodki so, poleg rekreacije in športa, vedno priložnost za spoznavanje novih krajev in povezovanje med člani.

V čast udeležbi na maratonu Franja so se poleg mišic prebudile tudi ustvarjalne žilice našega kolega, ki je sestavil tole pesem:

Franja 2018

Letos se v našem športnem društvu razvila je debata,
da je čas, da na Franji pridem do mal boljšga rezultata,
saj v kolesarstvu, disciplini društveni paradni,
ni zaželeno, da kakšen član v cilj pripelje vedno zadnji.

Ker pa vsi vejo, da pri tem ne gre računat name
in da je najbolje, da kdo drug zadevo v roke vzame,
sem dobil ponudbo od našega predsednika Kleména,
ki se je na zavrne (razen v primeru res slabega vremena),
da vsi prijavljeni na Franji z mano bi peljal
in po nekaj urah gonjenja pedal,
mi s to (res plemenito) gesto
bi zagotovili vsaj predzadnje mesto.

To, da tako treniranim ni pod častjo
vozit z mano, sicer je orosilo mi oko,
ampak sem se najprej v predlog resno poglobil
in po treznem premisleku naslednje ugotovil:
–  v skupini zagotovo bolj leti,
–  ob tem porabiš manj moči,
–  v Cerkno prideš bolj spočit
–  in potem je lažje v klanec it,
– od Kladja dol kolo gre itak sam
(zaradi gravitacije celo pred drugimi mal prednosti imam)
– potem pa moram do cilja po ravnini
samo še ves čas se šlepat v skupini.

Načrt se zdel je zanimiv
in načelno čisto obvladljiv.
Da pa bo zagotovo šlo,
mi brat Tomaž lahko posodi še kolo.
(Očitno sem brez odvečnega slovesa
poslovil se od starega kolesa.)

In tako sem danes zjutraj v LUZ-ovem vintage kolesarskem dresu
se pojavil v BTC-ju na bratovem kolesu.
Z mano pa ostalih 11 vitezov okrogle mize – kaj mize – okroglega kolesa,
vsak, razen mene, izklesanega telesa,
pripravljeni dati zadnjo kapljo znoja,
da mene naredijo danes za heroja
in da bodo svojo moč
vložili meni v pomoč.

Ob 9.00 začne se boj – kaj boj – mesarsko klanje,
kdo letos Kralj bo in kdo Kraljica Franje,
naša skupina pa bolj iz ozadja
(saj veste, da še daleč je do Kladja)
se odločila je v maniri profesionalnih vseh ekip,
moči prišparat za na hrib.

Do vznožja Vrhniškega klanca smo prišli
s povprečno hitrostjo, da izbuljil sem oči
in potem na progi kar naprej
sem izboljševal rezultate od prej.

Seveda pa ima vsaka dobra zgodba dramski preobrat,
ki je skoraj vplivala na končni rezultat.
Če sem po ravnem in navzdol še sledil skupini,
pa sem na klancu v Kladje sam ostal s spomini
na matranje, ki sem ga že parkrat preživel
in težave, ki sem jih pri tem imel.

In kdor – kot jaz – s premalo treninga v klanec goni,
ve, da obsedajo razni ga demoni:
da bi mogoče gor kar hodil ob kolesu,
da bi z odstopom se izognil stresu,
največja preizkušnja pa je nastala,
ko sta se malo pod vrhom metla in bus okrog ovinka prikazala:
šoferja sta na ušesa pihala sladke mi besede,
da kdor je pameten, se na bus usede
in da me bosta samo gor na Kladje pripeljala
in nato spet ven iz avtobusa dala.

Zdaj mi pa povejte, kako pogledal bi v oči
11 častnim vitezom, ki zame hranili so moči,
in me čakali na Kladju skoraj eno uro,
da skupaj odpeljemo današnjo turo,
če bi se prikazal iz busa ven s kolesom
in prav nič prešvicanim kolesarskim dresom.
Zato oba od mene sta dobila
sredinec, da si bosta zapomnila,
da v trenutku krize,
kolesarju, ki v hrib kolena grize,
pač ne predlaga se rečî,
ki bi ga stale vse časti.

Se pa iz povedanega poraja zaključek enostaven,
da na vrh Kladja rezultat pač ni bil obetaven,
da biti vsaj predzadnji bi mi uspel,
če so že vsi ostali kolesarji proti cilju oddrvel.

Tukaj pa naši fantje pobudo so prevzel
in od Kladja dol močno pedala zavrtel
ter se vsi skupaj res trudîl,
da bi me v igro za predzadnjega vrnil.

Ne bi nam uspel,
če ne bi skritega aduta imel:
Mojca je na Zbiljah zrihtala mrzlo Cedevito
in od tam naprej se šlo je silovito.
Tako smo na Nemški cesti najprej dva pred nami ugnal,
potem smo se vmes na Dunajski še mal afnal,
na Dimičevi pa, ko je šlo zares,
smo v daljavi zagledal še en dres,
ki smo ga prej že skoz lovil,
pa ga vedno mal naprej spustil.
V zadnjem kilometru ga prehitel je LUZ-ov team
in v cilj prišli smo vsi pred njim.

Zdaj, ko ohladile so se mišice in glave
in so moje noge vse majave,
je treba fer bit in ugotovit,
da za tak podvig pač nisem fit
in da si ne delam prav velike usluge,
če namesto treninga se šlepam rajš na druge.
Ampak fantje se niso čist nič kujal
in so na poti me ves čas spodbujal,
da so vsi skupaj mi zagotovil,
da danes nisem prišel zadnji v cilj.
Zato zdaj glasno vsem povem:
s temi fanti komot še kdaj kam grem.

Aja, sem mislil kdaj zvečer,
ven, na kakšen pir.

Aljaž, Ernest, Gregor, Jakob, Jure, Klemen, Marko, Miha, Mohor, Nejc in Uroš – HVALA !

Marko Fatur