Usmeritve in pogoji za nadaljnji razvoj vrtičkarstva v Ljubljani

Naročnik: Mestna občina Ljubljana, Mestna uprava, Oddelek za kulturo in raziskovalno dejavnost
Leto izdelave: 1997
Avtorica: mag. Maja Simoneti
Sodelavci: Justin Bevk, preurejanje območij, Marina Pintar, vplivi na vodno okolje, Marko Zupan, talni pogoji in varstvo okolja, Peter Gajšek, elektromagnetno sevanje
Ostali sodelavci: Mojca Trontelj, Roman Pleško, Matija Bevk, Ivan Tovornik, Vanja Križanič, Aleš Mlakar

Moderno mesto ni izrinilo pridelave hrane iz svoje sredine. Potreba po stiku z naravo, veselje nad sadovi lastnega dela, zdrava hrana, prihranek in kdo kaj vse vpliva na to, da razvita mesta po svetu še danes gostijo urbane vrtnarje.

Primer Ljubljane je izjemen samo zato, ker se dejavnost odvija brez reda, pravil in nadzora. Hrana pridelana na onesnaženi zemlji škodi zdravju in gnojenje lahko vpliva na onesnaženje podtalnice. Vrtički niso nujno lepi, zato so že kdaj postali tudi oblikovalska tema. Nezanimanje za ureditev razmer namiguje na željo, da bo čas pregnal to "neprimerno in nemestno" rabo iz prostora. Vrtičkarji pa so vztrajni. V desetih opazovanih letih so v Ljubljani zasedli za 100 ha novih položajev. Pregon z ene lokacije vpliva na nastanek več novih. Razmere poslabšuje nenadzorovano oddajanje kmetijskih zemljišč.
Mesto deluje na več nivojih. Med drugim lahko uredi nekaj lokacij, ki bodo kazale sprejemljivo izvajanje dejavnosti v prostoru. Lastnina teh zemljišč ni pomembna, pač pa ureditev, oblikovanje, funkcionalnost in druga oprema za preživljanje prostega časa.

Raziskava je izdelana na osnovi terenske raziskave, primerjave stanja za leti 1985 in 1995 ter s študijem literature, ki dokazuje, da je vrtičkarstvo urbani fenomen, ki ga razvoj iz mest ne izrinja, kvečejmu prestavlja po prostoru, zaradi česar se večina mest ukvarja z urejanjem vrtičkarskih območij kot z vsemi drugimi dejavnostmi, ki jih potrebujejo meščani. Raziskava povzema stanje na področju vrtičkarstva na osnovi primerjave stanja izvedenega iz aeroposnetkov mesta za leti 1985 in 1995. Naloga dokazuje, da se vrtičkarstvo v Ljubljani nezadržno širi, saj se je v časovnem zamiku opazovanih desetih let (1985, 1995) dejavnost v glavnem brez posebnega strokovnega nadzora razširila na 100 hektarov novih površin. Po grobi oceni je leta 1997 vrtičkarstvo v mestu zavzemalo površino enako ožjemu centru mesta v velikosti vsaj 250 hektarov z več tisoč vrtički. Raziskava postavlja tezo, da je zanikanje vrtičkarstva kot ene od mestnih dejavnosti, razlog za pomanjkljiv strokovni nadzor nad razvojem dejavnosti v prostoru, zato vrtičkarstvo označujejo vsi znaki neformalne prostorske prakse, to so prostorski, oblikovalski, okoljevarstveni in organizacijski problemi. Naloga postavlja za konec še tezo, da je vrtičkarstvo raba z značilnim prehodnim značajem, zato obstajajo realne možnosti za zagotovitev potrebnih površin v mestu. Ker pa se umešča na mnoge, za druge dejavnosti manj privlačne lokacije in na kmetijska zemljišča na katerih upada zanimanje za kmetijstvo, je strokovni nadzor razvoja edina sprejemljiva rešitev, hkrati pa se vrtičkarstov zaenkrat razvija razmeroma samodejno, zato je možno pričakovati velike težave pri urejanju razmer.